Loading presentation...

Present Remotely

Send the link below via email or IM

Copy

Present to your audience

Start remote presentation

  • Invited audience members will follow you as you navigate and present
  • People invited to a presentation do not need a Prezi account
  • This link expires 10 minutes after you close the presentation
  • A maximum of 30 users can follow your presentation
  • Learn more about this feature in our knowledge base article

Do you really want to delete this prezi?

Neither you, nor the coeditors you shared it with will be able to recover it again.

DeleteCancel

Make your likes visible on Facebook?

Connect your Facebook account to Prezi and let your likes appear on your timeline.
You can change this under Settings & Account at any time.

No, thanks

Ivan Cankar: Hlapci

No description
by

Katja Horvat

on 2 April 2014

Comments (0)

Please log in to add your comment.

Report abuse

Transcript of Ivan Cankar: Hlapci

Ivan Cankar:
Hlapci

Drama
Gre za tragedijo v petih dejanjih. Vendar tragičnost ni do konca izpeljana, saj je nakazan optimistični konec. Jermana, ki je nosilec tragičnosti v drami, strejo razmere, a na koncu ne pride do katastrofe.
Osebe
Osrednja lika v drami sta Jerman in župnik.
Dramska zgradba
Drama v petih dejanjih, ki jih lahko razdelimo na dva dela. V prvih treh dejanjih je Jerman pokončen človek, ki skuša spremeniti ljudi.
V četrtem dejanju ga breme krivde zlomi in v petem dejanju strt svojo vlogo prepusti drugemu.
Tematska in idejna analiza
Povzetek zgodbe
Jerman
Učitelj, v katerem lahko prepoznamo veliko Cankarjevih potez. Predvsem pa se je zanj značilna razdvojenost.
Jerman je sanjav, rahlkočuten in šibak, v njem se bije konflikt med političnim prepričanjem in ljubeznijo do matere, zaradi katere ga peče vest, da je s svojim bojem povzročil njeno bolezen in smrt.
Jerman je revolucionar, zelo načelen in pošten človek, ki se bori za svoja prepričanja in se noče ukloniti nobeni oblasti.
Župnik
Župnik je Jermanu nasprotni, vendar pa sta si v nekaterih detailih podobna. Tudi župnik je načelen in borben, a njegova prepričanja so Jermanovim nasprotna, namesto za ljudi, se bori za oblast. Kljub temu pa ni prikazan negativno, saj je poleg Jermana edini človek s hrbtenico v drami.
Ostali liki so prikazani negativno, saj opustijo svoja prepričanja, ali zaradi nemoči in obupa, ali pa zaradi svoje nenačelnosti in vetrnjaštva.
JERMAN KALANDRU: Jaz ne bom več zboroval. Ne bi rad hudega slovesa. Glej, napravljen sem na pot ... daj mi roko! (Pogleda njegovo roko.) Za dve moji! Ta roka bo kovala svet ... Ne, jaz ne bom več zboroval. Vi, ki imate v srcu mladost in v pesti moč, vi glejte! Ob vaših plečih bo slonelo življenje, moja so odpovedala ... star sem in zaspan ...
Zunanji in notranji konflikt
Gre za boj med klerikalno oblastjo, katere predstavnik je župnik, in liberalnimi proletarci, ki jih zastopata Jerman in Kalander.
Je v Jermanu samem. Gre za konflikt med njegovim političnim preričanjem in krivdo zaradi matere.
Prvine satire
Drama ni le tragična, ampak v njej najdemo tudi prvine satire.
Satire
Literarna zvrst, v kateri avtor na komičen, posmehljiv način kritizira napake družbe ali posamezika.
Cankar kritizira tako družbene razmere kot tudi nenačelnost ljudi, najbolj satiričen prizor v drami pa je prizor v knjižnici, ko učitelji odstranjujejo dela Prešerna, Aškerca in v končni fazi tudi Cankarja, zaradi njihove liberalnosti.
NADUČITELJ: Dragi Komar, vi ste bili zmerom trdi in neusmiljeni v svojem prepričanju. Ali spodobi se kristjanu, da moli za brata, v zmotnjavah tavajočega. — (Vzame v roko zapisnik ter pregleduje.) Bojim se, da knjižnica ne bo velika. (Stopi k polici, Komar za njim.) Prešerna ste pustili?
KOMAR: Naj ostane v božjem imenu. Po smrti so ga spreobrnili.
NADUČITELJ: Gregorčič ...
KOMAR: Tudi ta se je po smrti spreobrnil ... na čudežen način ...
NADUČITELJ: Aškerc ...
KOMAR: Na grmado — (zaluča par knjig na tla) — kjer bo stokaje gorela njegova duša nekoč!
NADUČITELJ: Bog je usmiljen. — Tavčar ...
KOMAR: Nisem bral teh reči, ali očitno je, da zlódej ne piše molitvenikov. (Zaluči knjige na tla.)
NADUČITELJ: Da niste brali? Kdo pa je prinesel te knjige?
KOMAR: Kdo?
NADUČITELJ s prijaznim smehljajem: Kdo je bil tisti, ki je zaklical "živio Tavčar!" ter se tako močno spotaknil, da so se mu knjige izpod pazduhe zakotalile po stopnicah?
KOMAR: Kdo da je bil? Ali kdo pa je bil tisti, ki je predlagal, da naj se zbrani literarni biseri prezaslužnega prvoboritelja —
NADUČITELJ: Ne budimo spominov na zmote in grehe, izbrisane v pokori! — Tukaj pa je nekaj Cankarja —
KOMAR: Ven z njim! (Zaluči knjige na tla in jih odsune z nogo.) Ta še liberalec ni, temveč ... vrag vedi kaj!
NADUČITELJ: Molimo zanj! — (Vzame s police knjigo.)
Na eni strani družbenokritična tema, ki ima realno zgodovinsko ozadje. Z dramo je kritiziral razmere, ki so nastale po volitvah (l. 1907). Številni liberalci, predvsem liberalni učitelji, so se namreč morali po zmagi klerikalcev braniti pred številnimi napadi.
Na drugi strani pa je upodobil usodo idealističnega učitelja v zaostalih razmerah. (Zato je bilo delo dolgo časa prepovedano, predvsem so mu nasprotovali učitelji.)
Cankar je v drami uporabil dve temi.
V drami lahko najdemo več idej.
Osrednja je kritika političnih in družbenih razmer,
pa tudi kritika človekove neznačajnost, preračunljivosti in hlapčevstva.
Na koncu pa je pomembna ideja o odrešilni moči ljubezni.
Volitve. V prvem dejanju izvemo rezultate volitev. Čeprav je liberalcem dobro kazalo, so zmagali klerikalci.
Liberalci -> levičarsko usmerjena stranka.

Klerikalci -> desničarsko, katoliško usmerjena stranka.
Učitelji, ki so pred volitvami podpirali liberalce, se zdaj kot veternice obrnejo h kleru. Edini, ki ostane zvest svojim prepričanjem, je Jerman.
JERMAN (se okrene): Poznam molitvico. Čast učiteljeva zahteva, da bodi danes bel in jutri črn, kakor ukazuje gospodar. Nadalje še zahteva, da imej glavo na voljnem konopcu, zato da se lahko s pridom priklanja na vse štiri strani; in tudi zahteva, da bodi koleno ne od kosti, temveč od testa, zato da klekne sredi ceste v blato, če je prilika in ukaz. In naposled še zahteva, da imej učitelj zaklenjena usta, ključ do ključavnice pa obešen na šolske duri. Znam jo gladko, to molitvico.
Vsi se obrnejo proti Jermanu, samo Kalander, kovač, predstavnik proletariata, še vztraja na njegovi strani. Župnik zahteva, naj se pokori, a Jerman ga zavrne.
ŽUPNIK: Prepričanje, naziranje, mišljenje, vera in kolikor je še teh besed — ne vprašam vas zanje. Kajti ena beseda je, ki je živa in vsem razumljiva:
oblast
. Živa je od vekomaj, vseh besed prva in zadnja. Pokôri se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved; vse drugo je privesek in olepšava. Kdor se ravná po tej zapovedi, mu bodo grehi odpuščeni; kdor jo prelomi, bo smrti deležen. — Prišel sem, da vam to povem, preden se vam izpolni sodba, ki jo sami zahtevate. Moja duša bo čista.

JERMAN: Hvaležen sem vam od srca. — Ali niste rekli, da sem moški in pošten? Resnično,
za hlapca nisem rojen
. Morda bi rad bil napojen in nasičen, morda bi rad sladko počival pod gospodarjevo streho, ali moje koleno je tako ustvarjeno, da se ne upogne rado; ne uboga, pa če mu sam ukažem. Ni bilo treba, da ste mi prišli oznanit, sam sem vedel, kakšna sodba mi je govorjena. Za mučenca nimam veselja, za junaka ne darú; ali zgôdi se, kar se mora zgoditi — oskubite jastreba, v goloba se le ne bo spremenil; in naj se škrjanec devetkrat zakolne, lajal ne bo nikoli. — Zares sem vam od srca hvaležen. (Vstane.)
Pokazali ste mi, kaj je moj posel — iz hlapcev napraviti ljudi; pa če le enemu odvežem roké in pamet, bo dovolj plačila.
Jerman organizira zbor, na katerm skuša ljudi prepričati, o pomembnosti znanja. Vendar se stvar sprevrže in Jerman množico ozmerja s hlapci, ti pa ga kamenjajo.
JERMAN (govori spočetka mirno in počasi): Prijatelji, na obrazih se vam pozna in besede nam pričajo, da ste prišli poslušat in gledat predpustno burko. Tudi ste prišli z drugo mislijo, ki je, po- šteni, kakor ste, ne skrivate za hrbtom: da poslu- šate burko do konca, nato pa šaljivca opljuvanega poženete na cesto. Prav je, da ste dobre volje v teh žalostnih časih, ko draginja tare in davki tišče -

GLAS: Ali nas ima za norca?

JERMAN: Vendar pa vas nisem klical - ne da bi to žalost rešetali in ne da bi burke uganjali. Tudi se nismo zbrali, da bi v tej krčmi Boga odstavljali in zoper cesarja se puntali. Ponižna in miroljubna je naša namera in mislim, da jo izvršimo v prijaznosti. - Kakor ste se učili, je od Boga vse, kar je na svetu -

ŽENSKI GLAS: Kaj mu je treba, da nosi Boga v ustih?

JERMAN: Vse je od njega, le neumnost ne. Kar storimo zoper neumnost, je storjeno po njegovi volji, ki je vsegaveden in ki je pamet na svet poslal. To sem vam povedal, ker ste me krstili za aposteljna satanovega, še preden sem usta odprl.

ŽENSKI GLAS: Sam se je krstil.

JERMAN: Veliko jih je med vami, ki so nauka željni - tiste kličemo v svojo družbo; izpregledali bodo ter bodo spoznali, da katekizem ni vse učenosti začetek in konec, da je čas porušiti plotove, ki so jih postavili človeku duhovni in posvetni jerobi. Veliko pa jih je tudi v naši deželi, veliko in preveč, ki bi jim ne pomagalo, če bi Bog poslal nadnje vseh četvero vélikih ter dvanajstero malih prerokov.
ŽENSKI GLAS (v hipni tišini, tako da se jasno čuje): Mati mu umira, on pa Boga preklinja! (Od tod do konca se vrši vsa stvar v hrupu in zelo hitro, tako da beseda prehiteva besedo.)

GLASOVI: Nehaj, šolmašter!

NACE: Kristjani, ljubi moji, ne takisto -

JERMAN (je stal za trenutek osupel): Kakšna je bila beseda, ki ste jo rekli? Kaj ste iznašli, da bi me do dna ranili? - Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!

GLAS (od okna): Ali ste možje, da poslušate?

GLASOVI (vsivprek): Lákot! - Ti nas boš zmerjal? - Na cesto! - Udarite!

JERMAN (stopi z eno nogo na stol, z drugo na mizo): Hlapci! Med vas bi Kristus ne prišel z besedo, prišel bi z bičem! Norec, ki se je napravil, da bi vam odklepal to pamet devetkrat zaklenjeno -
MINKA: Da ne trepečete, ko bodo nocoj ... tako rekoč ... pisali sodbo slovenskemu narodu?

GENI: Pameten je. Tudi meni je lepa kadrilja imenitnejša stvar od vseh teh očitnih komedij, ki so komaj izgovor za pijančevanje.

JERMAN: Kdo bo pisal sodbo? Kakšno in komú?

MINKA: Ali ste pozabili na volitve?

JERMAN: Ah, tisto! Če izvolijo same svetnike ali pa same cigane, moja suknja ne bo nič manj zakrpana in moji podplati nič bolj celi.

MINKA: Ta mlačnost in malobrižnost koplje narodu prezgodnji grob!

JERMAN: Ne čvekajte! Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!
Na koncu Jerman obupa, opusti misel na zborovanja in se pripravlja na odhod. Razmišlja o samomoru, saj ga razjeda krivda zaradi materinega umiranja. Ne koncu pa je vendarle nakazana možnost odrešitve, in sicer ljubezen.
JERMAN: Ne, te modrosti ... te nisem željan. Ali tisto mi razložite, vdano vas prosim: da, recimo, nisem ravnal tako, kakor sem ravnal ... ne?

ZDRAVNIK: Da ste drugače ravnali ...

JERMAN: Ali mi lahko prisežete, ali mi lahko daste pisano potrdilo, da bi bil rešil svoji materi le en dan - kaj? - le eno uro, le en sam hip življenja?

LOJZKA (vstane): Ne besede ... ne odgovorite!

ZDRAVNIK: Kaj bi rekel? Če stvar preudarimo ...

JERMAN: Le eno uro? Le en hip?

ZDRAVNIK: Mogoče je.

JERMAN: Zahvaljeni!
JERMAN (v izbi na levi): Mati! - Le enkrat še name poglejte, mati! Le eno besedo še recite, le enkrat se nasmehnite! (Odmor.)

Pred vami klečim, glejte, mati; roké sem sklenil, glejte, mati! Le eno besedo, le en pozdrav! - (Odmor.) Mati! Storil sem, kakor je srce ukazalo; laži me niste učili; moje srce je od vašega srca; iz srca pa je misel in beseda. Mati! Če ukažete, da molim, molil bom; če ukažete, da se postim, postil se bom; ali ne ukažite, da to srce zamenim za kamen ... (Odmor.) Mati, vaša roka je v moji, ali mrzla je in se ne gane. Usmiljeni ste bili, kadar sem grešil; zdaj niste usmiljeni, ko mi je težko od tujega greha ... Mati, na vaša usta gledam - o, ne besede; že nasmeh bi me blagoslovil ... o mati, bolj nego prej bi rad blagoslova in ljubezni ... bolan sem in slab, besede materine željan ... o mati, nikar na pot, dokler me ne blagoslovite ... (Odmor.) Usta so mirna, oko molči ... Vstani, popotnik, brez blagoslova!

JERMAN (od leve, vzame svečo, nese jo do pisalne mize; pogleda na steno, kjer visi razpelo): Tam si? Nikoli še te nisem videl ... pozdravljen mi, Nazarenec, zdaj te poznam, tebe in tvoje srce! ... (Odpre miznico in vzame revolver.) Komu bi rekel zbogom? Kdo bi odzdravil, če bi ga pozdravljal?

MATERIN GLAS IZ IZBE: Franc! LOJZKIN GLAS OD ZUNAJ: Franc!

LOJZKA (iz ozadja, v plašč ogrnjena.)

JERMAN: Slišala si! Duša, dekle, žena! Daj, da naju blagoslovi ... Za novo življenje blagoslovi! (Z njo proti levi.)
Full transcript